Glog ali beli trn
Trpežnemu grmu ali majhnemu drevesu (Crataegus sp.)pravimo tudi beli trn. Kot upoštevanja vredna zdravilna rastlina raste pri nas v naravi, sadimo pa jo tudi po vrtovih, posebno žlahtne različke, ki nimajo le enojnega belega cvetja.
Marjetka Hrovatin
Moj mali svet

Torek, 3. marec 2020 ob 11:58

Odpri galerijo

Opraviti imamo z rodom iz botanične družine rožnic (Rosaceae), kar je izziv praktičnim vrtnarjem in sadjarjem, da nanj poskušajo cepiti tudi druge pripadnike te družine. Vse vrste tega rodu so zelo spremenljive in dodatno težavo pri določanju vrst povzročajo precej pogosti križanci. V naravi pri nas raste manjše število vrst glogov, dve sta najbolj običajni in obema rečemo tudi beli trn za razliko od črnega trna (Prunus spinosa). V vrtnarskem strokovnem jeziku je enovrati glog znan kot Crataegus monogyna, beli trn. Dovolj zanesljivo prepoznamo to vrsto po koničastih in priostrenih listnih krpah, ki so drobno nazobčane. Običajno ima pestič samo en vrat, kar kaže njegovo ime. Po dva do tri vratove pa ima pestič pri navadnem glogu, Crataegus laevigata. Zanj so značilni plitvo krpasti listi, robovi pa so nazobčani le do polovice krp. Iz križanj in odbiranj so vzgojili nekaj sort, a v okrasne namene gojimo tudi še nekatere druge gloge.

Vsi glogi so listopadni grmi ali drevesa, po svetu (Severna Amerika, Azija in Evropa) pa je znanih okoli sto vrst.

Vse tu omenjene vrste in sorte so pri nas popolnoma prezimno trdne. Ker je rastlina imenovana trn, naj dodam, da bi bilo pri belem trnu pravilneje govoriti o bodici, ker koničasta tvorba izrašča neposredno iz lesa. Posebno dolge bodice ima glog iz severnoameriških goščav, ki v imenu iz vrstnega prilastka spominja na petelinje ostroge, Crataegus crus-galli. V praksi pogosto nismo preveč natančni pri ločevanju trnov in bodic, zato naj za gloge kar obvelja, da so trnasti namesto bodičasti. Uradno in natančno imajo v resnici bodice, vrtnice pa trne. Pri gartrožah zakrivljeni bodeži izraščajo iz skorjaste povrhnjice, kar so trni in ne bodice. V naravi so vsi takšni rastlinski organi bolj ali manj zanesljivo orožje pred nenasitno objedajočimi rastlinojedci. V sadjarstvu je glog kot podlaga kompatibilen predvsem s hruško in nešpljo. Ta podlaga naj bi se obnesla vsaj tako dobro kot kutina, le trnasti poganjki, poganjajoč pozneje iz podlage, so pri belem trnu moteči.


Cvetje in sprehajalna palica

Začeti moram v svojem otroštvu, saj sem se pred precej desetletji prvič srečal z grčavo sprehajalno palico, na katero je bil moje dedek resnično ponosen. Z občudovanjem sem opazoval njegovo zglajeno gorjačo, za katero mi je vedel povedati, da je »narejena iz trna«. Meni, radovednežu, je razložil, da je to beli trn, ki ga je dobro razlikovati od črnega trna in z bodicami oborožene vrtnice, kar vse lepo cveti in je čebelam izdatna paša, tako z medičino kot z obnožino (cvetnim prahom). Moj dedek je z doma narejenimi kranjiči namreč »muhe pasel«, bil je tudi čebelar.

Za ljubitelje lepote je najpomembnejša okrasna vrednost glogovega cvetja, namig o zdravilnosti naj ostane za konec. Tudi uporaba glogov za neprehodno živo mejo vsaj v manjšem vrtu nima posebne vrednosti. Pri izhodiščnih vrstah so cvetovi beli, sestavljeni iz petih venčnih listov. Premer cvetov je okoli 10 cm, združeni pa so po 5 do 25 v kobule. Plod je ovalno zaobljen, rdeč in vsebuje po eno seme. Z njimi se hranijo različne ptice, ki tako raznašajo semena. Pri okrasnem žlahtnem glogu že površnega opazovalca pritegnejo bela ali rožnato rdeča socvetja polnjenih cvetov. Marsikomu izhodiščna vrsta ali ime sorte ni ravno najpomembnejši del vrtnarjenja. Ko brskamo v drevesnici za sadikami okrasnega gloga, bo dovolj, če povprašamo po polnjenocvetnem belem ali rožnatem glogu. Sorta je običajno ‘Alboplena’ ali ‘Coccinea plena’. Pri polnjenocvetnih se rožnati odtenki med seboj lahko nekoliko razlikujejo, vsekakor pa so barve blizu našim fotografijam. Glog že po naravi vsaj kot starejša rastlina raste precej skrivenčeno in rogovilasto, sorta ‘Flexuosa’ pa ima še posebej slikovito skrotovičene poganjke. Obstaja tudi nekaj visečih oblik gloga, vendar jih drevesničarji bolj malo razmnožujejo. Pri nekaterih sortah je slikovita tudi jesenska obarvanost listja, pri čemer je vreden omembe križanec, pogosto znan kot Crataeghus prunifolia, v resnici pa je to Crataegus x persimilis 'Prunifolia'. Njegovi plodovi so manj številčni, toda precej debelejši kot pri drugih glogih.


Razmnoževanje za ljubitelje

Razmnoževanje glogov je poglavje zase, a ni treba, da to počnejo le poklicni vrtnarji in drevesničarji. Vzgoja sadike traja nekaj let in že seme za vzgojo podlage navadno kali kar dve leti. Ko prepotuje skozi ptičja prebavila, je kalitev bolj zanesljiva, sicer pa mora seme preležati običajno dve zimi.

Kdor hoče priti do sadik, naj seme stratificira v lončku z etiketo, da ne pozabi nanj, najbolje ga je vkopati na vrtu.

Ko sejančke presajamo, skrajšamo korenino, da se razraste, saj presajanje nekaj let starih glogov ni več preprosto. Na sejančke lahko cepimo vse žlahtne oblike in druge vrste ob že omenjenih hruškah in nešpljah. Vzgoja debla in krošnje zahteva nekaj časa, pri cepljenih sadikah pa moramo sproti odstranjevati neželene poganjke iz podlage. Na stalnem mestu glog zanesljivo cveti na krajšem rodnem lesu. Tudi vsakršno obrezovanje vsi glogi dobro prenesejo. Kot osamelci so glogova drevesca cenjena tako v formalno oblikovanem vrtu kot v sproščeni vrtni krajini.


Za srčne zadeve

Ob lepem in cvetočem glogu vrtnarjevo srce krepkeje zatrepeta, kot kardiotonik (širjenje venčnih srčnih žil, krepitev oslabelega in ostarelega srca) pa v domačem zdravilstvu uporabljamo glogove liste, cvetne vršičke in plodove. Lepota in zdravje se združi v eni sami rastlini, ali je to malo? Enovrati glog se v tradicionalni medicini uporablja kot čaj, ki predvsem krepi delovanje srčne mišice, znižuje krvni tlak v perifernem ožilju ter lajša težave pri dihan ju in omotici. Pripisujejo mu še več podobnih ugodnih učinkov, a preveliki odmerki utegnejo preveč znižati krvni tlak in povzročiti srčno aritmijo. Za prevretke se uporabljajo cvetovi, listi in plodovi. Iz plodov se lahko naredi marmelada, ponekod pa jih namakajo v vino ali žganje.

Besedilo: Izidor Golob

Galerija slik

Zadnje objave

Tue, 10. Mar 2020 at 15:22

176 ogledov

Venerini lasci
Uvrščamo jo v družino, ki šteje približno dvesto tropskih in zmernopodnebnih rastlin Polypodiaceae. Z nekoliko pozornosti in skrbnosti je ni težko gojiti v hiši, vendar ne prenaša dobro premeščanja iz enega prostora v drugega. Bolje uspeva na stalnem mestu, zato jo pustimo tam, kjer je. Zemljo mora imeti vedno vlažno, vendar ne mokro. V centralno ogrevanih stanovanjih jo moramo stalno rositi, najprimernejša je deževnica. Če se listi praproti slučajno posušijo, ne obupajmo: odrežimo jih, skrbimo za stalno rosenje in kmalu bodo pognali novi mladi poganjki. Po navadi uspevata dve sorti te praproti. A. capillus veneris je laže kupiti in v trgovinah jo prodajajo v mnogih oblikah. Druga sorta pa je A. coneatum. Njeni listi so nekoliko bolj grobi in tudi vzdrževati jo je laže. Ko kupujemo novo rastlino, poiščimo tako, ki je zelo razrasla in ima veliko novih mladih listov.  Velikost: Po navadi jo sadimo v lonček s premerom 12 cm. Razraste se do 60 cm v premeru, ne preseže Pa višine 12-15 cm. Hitrost rasti: Hitro raste in v enem letu lahko podvoji svojo velikost. Čas cvetenja: Ne cveti, ker je praprot. Vonj: Ga nima. Svetloba: Ne mara neposredne sončne svetlobe, primerna mesta so okenske police, obrnjene proti severu. V rastlinjakih, kjer je precej vlažno, zelo lepo uspeva. Temperatura: Ni preveč občutljiva in večina vrst, ki jih prodajajo, je pleti lahko kar na prostem. Temperatura pa ne sme pasti pod 10 stopinj Celzija, če želimo, da nam bo uspevala vse leto. Tudi temperature, višje od 21 stopinj Celzija, niso ugodne, razen v zelo vlažnem ozračju. Zalivanje: Zemlja mora biti ves čas zelo vlažna, vendar voda ne sme stati v podstavku. Poleti zalivamo dvakrat na teden, po možnosti z deževnico. Pozimi pustimo rastlino malo bolj suho, vendar nikoli popolnoma. Zalivanje enkrat na teden zadostuje. Nekatere vrste, ki jih ponavadi ne prodajajo kot sobne rastline, pozimi odvržejo liste. Tudi teh ne smemo pustiti, da se popolnoma posušijo. Gnojenje: V poletnem času dodamo vodi za zalivanje vsakih 14 dni pol merice tekočega rastlinskega gnojila. Vlaga: Rada ima zelo vlažno zemljo. Cvetlični lonček postavimo v podstavek, napolnjen z mokrim peskom, ali v večji cvetlični lonček, napolnjen z vlažno šoto ali mahom. V centralno ogrevanih stanovanjih jih dnevno rosimo z deževnico. Čiščenje: Dnevno rosenje bo očistilo liste. Ne uporabljajte listnega loščila. Ozračje: Ne mara plinov in plinskih peči ali cigaretnega dima. Presajanje: Dobro uspeva v nekoliko premajhnem lončku. Presajamo spomladi, ko je rastlina res že nekoliko prevelika za svoj lonček. Nikar preveč ne potlačimo prsti v lončku. Praproti morajo imeti okoli korenin veliko zraka. Rez: Odstranjujemo samo poškodovane ali zelo stare liste. Če se po nesreči rastlina posuši in so listi tudi suhi, jih vseeno porežemo in strnišče rosimo dvakrat na dan. Kmalu bodo zrasli novi poganjki. Razmnoževanje: Vsako poletje lahko stare rastline razdelimo, vendar to ni najbolje, kajti oba dela potrebujeta veliko časa, da se razvijeta v košato rastlino. Bolje je vzgojiti nove rastline iz spor, ki jih bomo našli na spodnji strani listov. . Zgodaj spomladi jih posejemo pri temperaturi 21 stopinj Celzija. Že v najbolj preprostem pospeševalniku bodo rezultati odlični. Življenjska doba: Če jo gojimo kot sobno rastlino, lahko propade samo zaradi zanemarjenosti ali ker se posuši. Spremljevalne rastline: Zelo lepa je v posodah, kjer je več različnih sobnih rastlin. Najbolje pa seveda uspeva z drugimi praprotmi ali samostojno. V viktorijanskih časih so imeli posebne posode s praprotmi, ki so ohranjale visoko stopnjo vlažnosti v zraku. Posebnosti: Ni zahtevna rastlina, ne mara pa premikanja. Zato poiščemo mesto, kjer bo najbolje uspevala in jo tam pustimo. Kaj je narobe Listi so zgubani in rjavijo na robovih. Potrebujejo vodo. Zalijemo in rosimo. Listi se lahko posušijo tudi zaradi plina ali cigaretnega dima ali pomanjkanja vlage. Vsi listi odpadejo. Ozračje je presuho. Rastlino porežemo, zalijemo in vsak dan rosimo, dokler se ne pokažejo mlade vejice. Listi so redki in majhni. Potrebno je gnojiti. Listi bledijo. Preveč je neposrednega sonca. Lonček postavimo na okno, obrnjeno proti severu Listi se zvijejo, vendar niso posušeni. Premrzlo in prevlažno ozračje. Prestavimo na toplejše mesto. Ne zalivamo, dokler se nam ne bo zdel substrat suh. Besedilo: Marjetka Hrovatin 

Tue, 3. Mar 2020 at 11:58

412 ogledov

Glog ali beli trn
Opraviti imamo z rodom iz botanične družine rožnic (Rosaceae), kar je izziv praktičnim vrtnarjem in sadjarjem, da nanj poskušajo cepiti tudi druge pripadnike te družine. Vse vrste tega rodu so zelo spremenljive in dodatno težavo pri določanju vrst povzročajo precej pogosti križanci. V naravi pri nas raste manjše število vrst glogov, dve sta najbolj običajni in obema rečemo tudi beli trn za razliko od črnega trna (Prunus spinosa). V vrtnarskem strokovnem jeziku je enovrati glog znan kot Crataegus monogyna, beli trn. Dovolj zanesljivo prepoznamo to vrsto po koničastih in priostrenih listnih krpah, ki so drobno nazobčane. Običajno ima pestič samo en vrat, kar kaže njegovo ime. Po dva do tri vratove pa ima pestič pri navadnem glogu, Crataegus laevigata. Zanj so značilni plitvo krpasti listi, robovi pa so nazobčani le do polovice krp. Iz križanj in odbiranj so vzgojili nekaj sort, a v okrasne namene gojimo tudi še nekatere druge gloge. Vsi glogi so listopadni grmi ali drevesa, po svetu (Severna Amerika, Azija in Evropa) pa je znanih okoli sto vrst. Vse tu omenjene vrste in sorte so pri nas popolnoma prezimno trdne. Ker je rastlina imenovana trn, naj dodam, da bi bilo pri belem trnu pravilneje govoriti o bodici, ker koničasta tvorba izrašča neposredno iz lesa. Posebno dolge bodice ima glog iz severnoameriških goščav, ki v imenu iz vrstnega prilastka spominja na petelinje ostroge, Crataegus crus-galli. V praksi pogosto nismo preveč natančni pri ločevanju trnov in bodic, zato naj za gloge kar obvelja, da so trnasti namesto bodičasti. Uradno in natančno imajo v resnici bodice, vrtnice pa trne. Pri gartrožah zakrivljeni bodeži izraščajo iz skorjaste povrhnjice, kar so trni in ne bodice. V naravi so vsi takšni rastlinski organi bolj ali manj zanesljivo orožje pred nenasitno objedajočimi rastlinojedci. V sadjarstvu je glog kot podlaga kompatibilen predvsem s hruško in nešpljo. Ta podlaga naj bi se obnesla vsaj tako dobro kot kutina, le trnasti poganjki, poganjajoč pozneje iz podlage, so pri belem trnu moteči. Cvetje in sprehajalna palica Začeti moram v svojem otroštvu, saj sem se pred precej desetletji prvič srečal z grčavo sprehajalno palico, na katero je bil moje dedek resnično ponosen. Z občudovanjem sem opazoval njegovo zglajeno gorjačo, za katero mi je vedel povedati, da je »narejena iz trna«. Meni, radovednežu, je razložil, da je to beli trn, ki ga je dobro razlikovati od črnega trna in z bodicami oborožene vrtnice, kar vse lepo cveti in je čebelam izdatna paša, tako z medičino kot z obnožino (cvetnim prahom). Moj dedek je z doma narejenimi kranjiči namreč »muhe pasel«, bil je tudi čebelar. Za ljubitelje lepote je najpomembnejša okrasna vrednost glogovega cvetja, namig o zdravilnosti naj ostane za konec. Tudi uporaba glogov za neprehodno živo mejo vsaj v manjšem vrtu nima posebne vrednosti. Pri izhodiščnih vrstah so cvetovi beli, sestavljeni iz petih venčnih listov. Premer cvetov je okoli 10 cm, združeni pa so po 5 do 25 v kobule. Plod je ovalno zaobljen, rdeč in vsebuje po eno seme. Z njimi se hranijo različne ptice, ki tako raznašajo semena. Pri okrasnem žlahtnem glogu že površnega opazovalca pritegnejo bela ali rožnato rdeča socvetja polnjenih cvetov. Marsikomu izhodiščna vrsta ali ime sorte ni ravno najpomembnejši del vrtnarjenja. Ko brskamo v drevesnici za sadikami okrasnega gloga, bo dovolj, če povprašamo po polnjenocvetnem belem ali rožnatem glogu. Sorta je običajno ‘Alboplena’ ali ‘Coccinea plena’. Pri polnjenocvetnih se rožnati odtenki med seboj lahko nekoliko razlikujejo, vsekakor pa so barve blizu našim fotografijam. Glog že po naravi vsaj kot starejša rastlina raste precej skrivenčeno in rogovilasto, sorta ‘Flexuosa’ pa ima še posebej slikovito skrotovičene poganjke. Obstaja tudi nekaj visečih oblik gloga, vendar jih drevesničarji bolj malo razmnožujejo. Pri nekaterih sortah je slikovita tudi jesenska obarvanost listja, pri čemer je vreden omembe križanec, pogosto znan kot Crataeghus prunifolia, v resnici pa je to Crataegus x persimilis 'Prunifolia'. Njegovi plodovi so manj številčni, toda precej debelejši kot pri drugih glogih. Razmnoževanje za ljubitelje Razmnoževanje glogov je poglavje zase, a ni treba, da to počnejo le poklicni vrtnarji in drevesničarji. Vzgoja sadike traja nekaj let in že seme za vzgojo podlage navadno kali kar dve leti. Ko prepotuje skozi ptičja prebavila, je kalitev bolj zanesljiva, sicer pa mora seme preležati običajno dve zimi. Kdor hoče priti do sadik, naj seme stratificira v lončku z etiketo, da ne pozabi nanj, najbolje ga je vkopati na vrtu. Ko sejančke presajamo, skrajšamo korenino, da se razraste, saj presajanje nekaj let starih glogov ni več preprosto. Na sejančke lahko cepimo vse žlahtne oblike in druge vrste ob že omenjenih hruškah in nešpljah. Vzgoja debla in krošnje zahteva nekaj časa, pri cepljenih sadikah pa moramo sproti odstranjevati neželene poganjke iz podlage. Na stalnem mestu glog zanesljivo cveti na krajšem rodnem lesu. Tudi vsakršno obrezovanje vsi glogi dobro prenesejo. Kot osamelci so glogova drevesca cenjena tako v formalno oblikovanem vrtu kot v sproščeni vrtni krajini. Za srčne zadeve Ob lepem in cvetočem glogu vrtnarjevo srce krepkeje zatrepeta, kot kardiotonik (širjenje venčnih srčnih žil, krepitev oslabelega in ostarelega srca) pa v domačem zdravilstvu uporabljamo glogove liste, cvetne vršičke in plodove. Lepota in zdravje se združi v eni sami rastlini, ali je to malo? Enovrati glog se v tradicionalni medicini uporablja kot čaj, ki predvsem krepi delovanje srčne mišice, znižuje krvni tlak v perifernem ožilju ter lajša težave pri dihan ju in omotici. Pripisujejo mu še več podobnih ugodnih učinkov, a preveliki odmerki utegnejo preveč znižati krvni tlak in povzročiti srčno aritmijo. Za prevretke se uporabljajo cvetovi, listi in plodovi. Iz plodov se lahko naredi marmelada, ponekod pa jih namakajo v vino ali žganje. Besedilo: Izidor Golob

Tue, 3. Mar 2020 at 11:55

74 ogledov

Letos pričakujemo več sadja kot lani
Sadjarji so navadno prvi, ki se v zaključku zime podajo na vrt. Čim se zemlja nekoliko osuši in se sončni žarki spomladansko ogrejejo, se s škarjami in drugim sadjarskim orodjem lotijo rezi sadnega drevja. Kot napoveduje vodja sadnega nasada Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici, Roman Mavec, lahko letos pričakujemo dober pridelek, če nam bo sadnemu drevju naklonjeno tudi spomladansko vreme.

Thu, 30. Jan 2020 at 15:16

194 ogledov

Nekdo vas ima neizmerno rad
Prinašajo igrače Če pes lastniku prinese svojo najljubšo igračo, mu sporoči, da ga ima neizmerno rad. Psi so lahko zelo zaščitniški do svojih igrač, kosti in drugih predmetov, zato jih tudi skrivajo. Če pes svojemu lastniku ponudi kost ali najljubšo igračo ter ga celo spodbudi, da jo vzame, potem mu sporoča, da ga ima rad in mu zaupa. Gledajo v oči Psi s strmenjem v oči lastniku sporočajo, da ga imajo radi. Znanstveniki so ugotovili, da z gledanjem v oči, psi s človekom vzpostavijo močno čustveno vez. To se zgodi na podoben način kot pri ljudeh. Zehajo, ko zeha lastnik Nedavne raziskave so pokazale, da je zehanje nalezljivo tudi pri psih. Ko lastnik začne zehati, bo začel zehati tudi pes. Nalezljivost zehanja pri ljudeh je povezana z empatijo, ki je prisotna tudi pri psih. Spijo z lastnikom Če pes spi takrat, ko spite vi, potem vam je predan. Raziskave so pokazale, da spanje s psom v postelji ali nekje v isti sobi lahko dobro vpliva na počutje lastnika. »Imeti mačko, ki prede, ali psa nekje v bližini med spanjem, je za nekatere ljudi zelo pomirjujoče,« je povedala dr. Lois Krahn, specialistka za spanje. Mahajo z repom Psi s svojim repom sporočajo marsikaj. Če z njim mahajo, ko stojijo pred lastnikom, mu sporočajo, da so odprti za sporazumevanje in čustveno prisotni. Dvignejo obrvi in pokažejo jezik Raziskovalci so ugotovili, da psi med opazovanjem človeka uporabljajo obrazno mimiko. Med drugim dvignejo obrvi, zaradi česar so njihove oči videti večje. Ljudem pa naj bi se to zdelo ljubko. Radi se ljubkujejo Čeprav še vedno ni jasno, ali imajo psi radi objeme ali ne, nekateri menijo, da se z ljubkovanjem, pri katerem lastnik svojega psa objema, ojača vez, psi pa s tem pokažejo lastniku, da ga imajo radi. Biti fizično blizu svojemu lastniku je način, na katerega psi dosežejo občutek varnosti in udobja. Naslonijo se na vas Psi so družabna bitja in vedno iščejo bližino drugih. Če ima pes rad svojega lastnika in mu zaupa, se bo, kadarkoli bo potreboval zaščito in podporo, naslonil nanj. Pustijo božanje po glavi Psi izražajo predanost svojemu lastniku tudi s tem, ko mu pustijo, da jih boža po glavi in ob tem zaprejo oči. (Božanju po glavi se sicer izogibajo, saj se jim zdi kot grožnja.) Mirno spremljajo vaš odhod Kadar pes mirno opazuje, kako odhajate od doma in vas čaka, da pridete domov, pomeni, da vam zaupa in ve, da se boste vrnili. Če je zelo nestrpen, ko odhajate, laja in grize stvari, ki mu pridejo pod zobe, je čas, da se soočite z njegovo ločitveno stisko. Od veselja znorijo, ko se vrnete Se vašemu psu zmeša, ko pridete iz službe domov? To je zelo jasen znak ljubezni. Raziskave so pokazale, da ponovno srečanje psa in njegovega lastnika izredno pozitivno vpliva na hišnega ljubljenčka. V krvi se mu dvigne raven oksitocina in zniža raven kortizola (hormon stresa). Pes ob prihodu lastnika domov občuti veselje in varnost. Besedilo: M. H.

Thu, 30. Jan 2020 at 15:11

246 ogledov

Hišni ljubljenček – kunec
Ljudje o kuncih in njihovi oskrbi vedo sorazmerno malo in jih vztrajno zamenjujejo z zajci. Gre za dve različni živalski vrsti, ki pa sodita v isti red in družino. Hišni kunci so domače živali in izvirajo iz evropskega divjega kunca, sicer poznamo tudi divje vrste kuncev. Zajci niso udomačene živali in jih je po naših zakonih prepovedano zadrževati v ujetništvu. Domači kunci lahko živijo do deset let, zato je odločitev za skrbništvo te živali treba sprejeti premišljeno. Kunci so zabavne in prisrčne domače živali, za katere je dokaj preprosto skrbeti. So družabna bitja, ki uživajo v družbi vrstnikov in ob pravilni socializaciji tudi ob družbi ljudi. Kljub temu, da niso preveč glasni, so zelo komunikativni – ko so srečni, lahko zadovoljno škrtajo z zobmi, ko so razdraženi, pa cepetajo iz nejevolje. So zelo energična bitja, ki potrebujejo veliko gibanja in prostora za poskakovanje ter so presenetljivo dobri plezalci. Več o kuncih pa v reviji.

Thu, 30. Jan 2020 at 15:06

211 ogledov

Pravo biooglje in ponaredki
Biooglje je za kmetovalce in vrtnarje še vedno dokaj nov izdelek. Če je pravo, korenito izboljša kakovost tal, poveča rodovitnost (ne le začasno, ampak na dolgi rok), prepreči izpiranje hranilnih snovi v globino, prepreči odnašanje prsti, "zaklene" težke kovine tako, da ne morejo prehajati v rastline, ki jih uživamo, nevtralizira kisla ali preveč bazična tla itd. Če ni, seveda vseh teh koristi z njim ne bomo dobili, lahko pa nam zemljo in posledično rastline na njej tudi osiromaši, poškoduje in zastrupi. Biooglje, ki ga uporabimo na našem vrtu, mora biti torej "pravo" biooglje. V prispevku v reviji boste izvedeli vse podrobnosti.
Teme
glog grmovnica

Prijatelji

Alen  OsenjakKarmen  Gostinčar

NAJBOLJ OBISKANO

Glog ali beli trn