Če začnejo v tem času rastline obolevati in posamezni poganjki ali celi grmi odmirajo, potem je lahko eden od vzrokov tudi pomanjkanje hranil ali vode. Majhne zaloge hranilnih snovi in vode so rastlini zadostovale ravno še za začetek rasti. Zdaj pa je obojega zmanjkalo in oslabljene rastline so lahko lahek plen bolezni in škodljivcev. Zato je zdaj pomembno redno gnojenje in opazovanje rastlin zaradi bolezni in škodljivcev.          Okrasni vrt Presajamo trajnice, kot so iberis, avbrecija, nizke plamenice, grobelnik. Sejemo dvoletne cvetlice (mačehe, spominčice, turški nageljni, marjetice), ki bodo cvetele spomladi. Med vrtnicami je največ takih sort, ki cvetijo junija. Po cvetenju jih še enkrat pognojimo. Pri tistih vrtnicah, ki pocvitajo, porežemo odvcetele cvetove nad prvimi zdravimi listi. Pri enkrat cvetočih jih lahko pustimo, če želimo jeseni plodove. Bradate perunike delimo, ko prenehajo s cvetenjem, in vse do jeseni. Izkopljemo jih in razdelimo rizome. Redno kosimo trato ter jo pognojimo. Po cvetenju obrežemo okrasne grmovnice, ki cvetijo na starem lesu, visokodebelne grme in živo mejo. Na opore povezujemo nove poganjke vzpenjavk. Junija lahko pričakujemo tudi nevihte z močnim neurjem in dolgotrajnim deževjem. Močno deževje lahko rastline potolče do tal. Takemu razdejanju se lahko vsaj deloma izognemo tako, da visoko rastoče rastline pravočasno privežemo k opori. Rožam v zabojčkih, loncih, koritih in obešankah odstranjujemo odcvetele cvetove. Redno jih zalivamo in gnojimo. Z rednim odstranjevanjem uvelih cvetov jih polepšamo in vzpodbujamo razvijanje novih cvetov. Vršičkamo poganjke sobnih rastlin, ki jih gojimo zaradi listov, ker tako spodbujamo gostejšo rast. Gomolje ciklam presadimo v novo zemljo ter jih postavimo na svetlo mesto. Sprva naj bo zemlja rahlo vlažna, da ciklama razvije več listov, potem pa zalivamo normalno. Zelenjavni vrt V tem času povzročajo preglavice plevel, suša in škodljivci. Redno zalivamo, zlasti mlade setve, in plitvo okopavamo. Paradižniku trgamo zalistnike, ter ga privezujemo ob oporo. Posejemo črno redkev in osujemo krompir. Na stalno mesto presajamo sadike ohrovta, brstičnega ohrovta, rdeče pese, pora, solate, kolerabe, zelene, blitve. Med solato in rdečo peso lahko posadimo šetraj. Zdaj lahko že drugič sadimo kumare ter fižol. Sejemo endivijo, zimski radič ter pozne sorte brokolija. Do konca junija še vedno lahko sejemo solato. V prvi polovici junija prvič porežemo baziliko, koper, žajbelj, poprovo meto (pred cvetenjem), meliso (v popkih) in kamilice. Nabiramo tudi lipovo cvetje. V tem mesecu že izkopavamo zgodnji krompir. Sadni vrt Junija odpadajo nezreli plodiči jabolk, hrušk in drugega sadja z dreves. Govorimo o tako imenovanem junijskem redčenju, ki je popolnoma normalen pojav, saj se na tak način drevo samo znebi odvečnih plodov. Če pa kljub naravnemu redčenju ostane na drevesu preveč plodov, je potrebno še naše ročno redčenje. Trava okoli dreves, posebno mladih, ne sme biti visoka, saj jemlje drevesom dušik. Najbolj priporočljiv je plitvo okopan kolobar pod krošnjo. Po končanem obiranju opravimo poletno rez pri rdečem in belem ribezu. Pri pečkarjih z roko lomimo mlade zelene poganjke, ki rastejo v notranjost krošnje. Redno pregledujemo drevesa in pravočasno ukrepamo proti boleznim in škodljivcem.

Poleg okrasnih rastlin se v družini metuljnic skriva tudi precej uporabnih za zelenjavni vrt in njive s poljščinami. Voljčji bob Med zelnatimi trajnicami je zelo znan volčji bob (Lupinus). Včasih so ga gojili zaradi uporabne vrednosti, čeprav ni bil nikoli tako uporaben kot njegovi sorodniki. Danes ga gojimo kot okrasno trajnico, na vrtu pa tako kot druge metuljnice s svojimi koreninskimi simbionti izboljšuje preskrbljenost tal z dušikom. Volčji bob konec pomladi okrasi grede s svojimi barvitimi pokončnimi socvetji. Zacveti lahko v celotni paleti barv, od popolnoma bele, rumenkaste, oranžne, rdeče do vijoličnih tonov. Odlična lastnost te rastline je tudi, da z odstranitvijo odcvetelih socvetij spodbudimo ponovno cvetenje pozneje v sezoni. Volčji bob Priljubljene vzpenjavke Med metuljnicami je kar nekaj vzpenjavk. Ena najlepših in najbolj priljubljenih na vrtovih je glicinija (Wisteria). Glicinija je živahna ovijavka, ki na začetku potrebuje nekaj našega potrpljenja, saj lahko na prve cvetove čakamo tudi nekaj let. Glicinija Čakanje pa se vsekakor izplača, saj je s svojimi velikimi in dišečimi socvetji odličen vrtni dodatek. V naravi najdemo osem vrst glicinij, na okrasnem vrtu pa predvsem kitajsko (Wisteria sinensis) in japonsko (W. floribunda). Prva zacveti pred olistanjem in posamezni dišeči cvetovi v socvetju se odprejo naenkrat. Druga zacveti potem, ko se že olista, posamezni cvetovi se odpirajo od baze socvetja proti vrhu, kar nekoliko podaljša cvetenje. Volčji bob Veliko navdušencev ima še ena vzpenjava metuljica – dišeči grahor (Lathyrus odoratus). Za razliko od glicinije je dišeči grahor enoletnica in doseže do dva metra višine. Lahko ga posejemo na zelenjavni vrt ob žičnato ograjo ali ob kakšen neugleden plot, ki ga bo prekril in okrasil z lepimi cvetovi. Dišeči grahor je tudi odličen za aranžmaje in šopke, zaradi česar ne sme manjkati na vrtu ljubiteljev aranžiranja rastlin. Cvetoči lesnati predstavniki Največjo pestrost metuljnic na okrasnem vrtu najdemo med grmovnicami in drevesi. Med najpogostejšimi lesnimi predstavniki metuljnic pri nas je verjetno robinija (Robinia pseudoacacia). Izvira iz Severne Amerike. Drugod po svetu jo navadno sadijo kot okrasno drevo, a se je že pred desetletji začela vrivati v naravne ekosisteme. Marsikdo misli, da je avtohtona, ker je tako dolgo prisotna pri nas. Njen sloves ni najboljši, saj sodi med invazivne rastline, čebelarji pa jo cenijo zaradi medonosnosti. Pozno spomladi robinije zacvetijo s polnimi krošnjami dišečih belih socvetij. Poleg belocvetne botanične vrste lahko pri vzgojeni sorti 'Purple Robe' občudujemo tudi cvetove v škrlatnih odtenkih. Jadikovec Prav tako zacveti tudi nekoliko nižji jadikovec (Cercis siliquastrum). Rastlina je zanimiva tudi zato, ker cvetovi poženejo na enoletnih ali starejših poganjkih, torej na starem lesu, kar je v rastlinskem svetu precej redko. Nekoliko bolj pisano cvetoča metuljnica je metličevje ali relika (Cytisus scoparius). Poleg rumeno cvetoče botanične vrste lahko v vrtnarijah najdete tudi rdeče ali škrlatno cvetoče predstavnike. Za resnično živahne odtenke posadite sorto 'Lena'. Nagnoj Nekoliko višje rastoča grmovnica je nagnoj (Laburnum). Pravimo mu tudi »zlati dež«, ker ima dolga rumena socvetja. Ta so strupena. Čeprav je nagnoj predstavnik naše domače flore, je vrtni nagnoj križanec alpskega in navadnega nagnoja. Nagnoj lahko gojite kot solitar ali pa ga vzgojite ob pergoli, kjer bodo njegova viseča socvetja prišla še posebej do izraza.  

Stepska lilija Stepske lilije pripadajo rodu Eremurus. Ta združuje nekoliko več kot 40 vrst, ki naseljujejo suhe gorate predele osrednje in zahodne Azije. Na vrtovih najdemo nekaj manj kot deset vrst stepskih lilij, ki jih lahko občudujemo kot samostojno posajene ali še bolje med drugimi trajnicami, nad katere dvigujejo svoja dolga pokončna socvetja. Cvetovi so navadno obarvani v rumenkastih odtenkih, vendar najdemo tudi predstavnike z belimi cvetovi ali cvetovi v bakreno rožnati. Stepska lilija Podobno razgibana je tudi velikost rastlin, saj boste lahko izbirali med nižjimi, približno meter visokimi rastlinami, ali pa do dva metra visokimi giganti, kolikor zrasteta belo cvetoči vrsti. Na vrtu jim namenite sončno rastišče z dobro odcednimi tlemi. Ob sajenju izkopljite veliko sadilno jamo, saj imajo stepske lilije zelo zanimive zvezdasto razporejene gomolje, ki spominjajo na morske zvezde ali hobotnice in se razraščajo vodoravno. Koreninska krona naj bo tik pod površino tal. Maslenica ali enodnevna lilija Čeprav je pravilno slovensko poimenovanje rodu Hemerocallis maslenica, se pogosto uporablja tudi ime enodnevne lilije. To izvira iz prevoda njihovega znanstvenega imena in nakazuje na kratkotrajnosti njihovih cvetov, ki se odprejo le za en dan. Na srečo vseh ljubiteljev teh rastlin pa maslenice postopno odpirajo svoje lepe cvetove, s tem pa poskrbijo za več tednov čudovitega cvetenja. Maslenice Podobno kot številne druge čebulnice in trajnice tudi maslenice najbolje uspevajo na bogatih in nekoliko vlažnih, a dobro odcednih tleh. Za kakovostno rast in cvetenje potrebuje sončno gredo ali svetlo senco. Ko se dobro ukoreninijo, odlično prenašajo vročino in sušo, zato so primerne tudi za lažja peščena tla. Afriška lilija Afriške lilije (naslovna slika), rod Agapanthus, so doma so v Južni Afriki, kjer jih veliko najdemo v goratih predelih. Čeprav imajo prizvok eksotičnosti in z njo povezane neodpornosti, so v svojem naravnem okolju izpostavljene hladnim zimam in sušnim razmeram, nekatere pa celo rednim požarom. Na vrtovih najpogosteje gojimo vrsto Agapanthus africanus (A. umbellatus), in sicer v velikih loncih na sončnih terasah. Afriške lilije potrebujejo s hranili bogata tla in sončno rastišče. Vsako pomlad rastlini dodajte zrel kompost ali nekaj mineralnega gnojila, s tem si boste zagotovili izdatno cvetenje. To lahko spodbudite tudi tako, da rastlino posadite v lonec manjšega premera, saj bodo afriške lilije, ki so na tesnem s prostorom, bolje cvetele kot rastline, ki jim boste zagotovili preveč prostora. Baklasta lilija Še en predstavnik afriške flore so tudi baklaste lilije, ki pripadajo rodu Kniphofia. Baklaste lilije so trajnice z dolgimi, travam podobnimi listi, ki pri nekaterih dosežejo do 1,5 metra dolžine. Sredi listne rozete pozno poleti poženejo cvetna stebla z živahno obarvanimi socvetji od rumene prek oranžne do rdeče. Dobro prenašajo sušo, vendar bodo lepše, če jim boste ob sušnem vremenu naklonili nekaj vode. Baklasta lilija

Fuksije je leta 1695 leta odkril Charles Plumier v Srednji Ameriki na otoku Santo Domingo na Haitiju. Poimenovali so jih po berlinskem botaniku Fuchsu, v Evropo pa so prve prinesli šele pred dobrimi 130 leti. Rod fuksij združuje sto vrst, vendar so čiste vrste v vrtnarski vzgoji redke. Ocenjujejo, da so žlahtnitelji vzgojili že osem do deset tisoč sort, od teh vrtnarji gojijo le majhen delež.            Fuksije za sončne lege Fuksije so doma v vlažnih gozdovih Srednje in Južne Amerike, zahodne Indije, Nove Zelandije in Tahitija. Uspevajo pa tudi do tri tisoč metrov visoko v andskem gorovju in v Kordiljerah. Večina fuksij zato potrebuje zavetno, deloma senčno rastišče. Tokrat želim predstaviti tiste bisere, ki odlično prenašajo sončne lege. Morda še vse premalo poznamo koralne, pisanolistne in škrlatne fuksije. Grozdastocvetne ali koralne fuksije Grozdastocvetne ali koralne fuksije, ki izhajajo iz vrste Fuchsia triphylla, odlikujejo temno rdečkasto zeleni in po spodnji strani škrlatni listi. Vse poletje se v klasastih socvetjih neutrudno razvijajo ozki in dolgocevasti rdečkasto oranžni cvetovi z majhnimi čašnimi in venčnimi listi. Pisanolistne fuksije Tudi pisanolistne fuksije izžarevajo poseben čar. Sorta golden marinka in zlatorumene liste, sorta autumnale rdečkastorjave, sorta tom west pa mlade liste, ki so rahlo rožnati, pozneje pa se obarvajo sivo belo. Pri vseh pisanolistnih fuksijah so bistveni listi, cvetovi so neznatni, enojni, rdeče obarvani. Škrlatne fuksije Škrlatna fuksija Fuchsia magellanica se divje razrašča v Argentini in na jugu Čila. Številni filigransko majhni cvetovi imajo rdeče čašne liste, venčni pa so škrlatni. V višino in širino lahko zraste dobra dva metra. Ta vrsta tudi pri nas preživi zimo na prostem, poganjke pred snegom porežemo do tal, mlajše rastline pa zavarujemo s smrečjem ali listjem. Sorta alba ima zelo bledo rožnate cvetove, zvrst discolor pa odlikujejo pisani listi. Rastline lahko doživijo visoko starost, tudi več desetletij. Prav vse sončne fuksije bogato cvetijo do pozne jeseni, odporne so proti pršici, ki poleg rastlinjakove ščitaste uši predstavlja največjo nadlogo pri gojenju standardnih lepotic v krilcih.

Večina gojenih rastlin ima vsaj enega talnega škodljivca, ki lahko pomembno vpliva na sam razvoj rastline. Ti škodljivci lahko povzročijo neposredno škodo na gospodarsko pomembnem delu rastline (korenje, krompir, čebula, redkev, hren in nekatere okrasne čebulnice) ali posredno škodo, ki se odraža kot rastlinski stres zaradi objedanja korenin in lahko privede do količinskega in kakovostnega zmanjšanja pridelka. Nekatere rastline lahko zaradi njihovega delovanja povsem propadejo. Tokrat so predstavljeni talni škodljivci z večletnim razvojnim krogom, ki imajo velik gospodarski pomen v pridelavi živeža in krme - strune. Strune - ličinke pokalic Pokalice so podolgovate, rahlo sploščene in proti zadku zožene. Telo hroščev pokalic meri od 7 do 15 cm in je temne barve. Njihova značilnost je poseben trn na trebušni strani, s pomočjo katerega se obrnejo s hrbta na noge, pri tem pa nastane poseben pok. Med gospodarsko škodljive organizme uvrščamo njihove ličinke – strune. Ime so dobile po obliki svojega telesa. To je podolgovate, črvasto valjaste oblike, močno hitinizirano in spominja na kos strune ali žice. Strune so rumene ali oranžne s tremi pari oprsnih nog, odrasle zrastejo od 2 do 5 cm v dolžino. Pomembnejši rastlinski škodljivci iz rodu Agriotes so predvsem žitna pokalica (Agriotes ustulatus), motna pokalica (A. obscurus), poljska pokalica (A. lineatus) in solatna pokalica (A. sputator). Pokalice Razvojni krog pokalic traja od 3 do 5 let. Navadno prezimijo ličinke v različnih razvojnih stadijih ali pa hrošči, ki se pojavijo spomladi, in sicer najprej samci, nato samice. Samice se najprej dopolnilno hranijo, po kopulaciji pa odložijo v tla jajčeca posamično ali v skupine. Jajčeca najraje odlagajo v tla z gostim rastlinskim pokrovom, kot so travniki, pašniki, deteljišča, žitna polja in druga zapleveljena zemljišča. Gospodarsko škodo povzročajo le ličinke, ki so polifagne (se hranijo z več različnimi vrstami rastlin), ne pa tudi odrasli osebki. Strune začnejo povzročati škodo šele drugo leto razvoja, ko se hranijo s podzemnimi deli vseh gojenih in samoniklih rastlin. Največ škode naredijo na okopavinah, najbolj so ogroženi krompir, koruza, sladkorna pesa in vrtnine. Ličinke se zavrtajo v gomolje, korenine, semena in v njih naredijo različno velike luknje. Škoda je še večja, če je posevek pretirano čist, brez plevela. Za močnejše napade strun je deloma kriva tudi uporaba herbicidov, saj se s tem prepreči rast plevelov, tako da se ličinke ne morejo hraniti z njimi in se osredotočijo le na poljščino (zato se bolj priporoča škropljenje s herbicidi v trakove). Škoda je večja v sušnih letih, ko se strune še bolj intenzivno hranijo, da bi nadomestile manjkajočo vodo v telesu. Ugotavljanje kritičnega števila Strune so lahko prava nadloga, saj so zmožne uničiti skoraj ves pridelek. Strune je mogoče zatreti s pomočjo kemičnih sredstev. Za te se odločamo le, kadar je preseženo kritično število, ki ga ugotovimo na podlagi talnih pregledov (izkopov ali uporabe vab). Na vrtu lahko za vabo uporabimo krompirjeve polovice. S prerezano ploskvijo navzdol jih damo od 5 do 10 cm globoko v tla. Take vabe nastavimo od 2 do 3 tedne pred setvijo ali saditvijo želene kulture. Na primer pri krompirju je kritično število 6 strun na m². Trenutno sta registrirana insekticida z aktivno snovjo teflutrin in tiakloprid. Nanaša se ju v trakovih ob semenu ali pa se ju nanaša neposredno na seme. Nanašanje povprek je premalo gospodarno in neekološko. Vsekakor pa bi morali biti taki sintetični pripravki le izhod v sili. Struna Naravi prijazno zatiranje Na vrtu, rastlinjakih in drugod nam ni vedno potrebno posegati po kemičnih sredstvih, da bi rastline zaščitili pred njihovimi škodljivci. Kot alternativni način zatiranja strun lahko uporabimo različne agrotehnične ukrepe, privabilne posevke, poplavljanje, feromonske vabe za lovljenje hroščev, kolobar, biofumigacijo … Feromone uporabljamo v namene lovljenja samcev ali namene njihove konfuzije. Zaradi zmanjšanega spolnega razmnoževanja je manj oplojenih samic, kar posledično zmanjša tudi število ličink. Na zmanjšanje števila strun učinkovito vplivamo tudi z agrotehnični ukrepi. Površinska obdelava tal omogoča hroščem brzcem lažje prodiranje v tla, kjer se hranijo s škodljivci. Z večkratno obdelavo tal in rahljanjem zgornje plasti zemlje vplivamo na izsuševanje zemlje, s tem pa se uničijo jajčeca in poginejo izlegle ličinke. Oranje je priporočljivo poleti, po odlaganju jajčec, ne pa šele jeseni ali spomladi. Ko strune z obdelavo tal spravimo na površje, postanejo plen pticam, zlasti vranam. Nekatere gojene rastline kot npr. ajda, lan, konoplja, proso naj bi zmanjševale število strun v tleh. Prepogosta setev žit, detelje in namakanje pa število strun povečuje. Pomaga sejanje križnic Z uporabo različnih vrst gorjušic (rjava in črna gorjušica), lucerne in navadne ajde pri kolobarjenju tudi lahko zmanjšujemo število teh škodljivih organizmov v tleh. Novejši okoljsko sprejemljiv način zatiranja talnih škodljivih organizmov je biofumigacija. Ta metoda temelji na uporabi rastlin iz družine križnic (Brassicaceae) kot predhodno sejanih rastlin. Zaorane rastline omenjene družine začno pri razgradnji izločati sekundarne snovi, ki imajo insekticidno delovanje. Vendar pa je sam postopek učinkovit le v vrhnjih plasteh tal, zato ga je smiselno izvesti v času, ko se strune nahajajo v tem območju. Z omenjenim načinom povečamo tudi vnos rastlinske gmote v tla in s tem povečamo rodovitnost tal. Grah privablja strune Kot privabilni posevek lahko med jagode posejemo pšenico ali oves. Kaleče seme omenjenih vrst žit privablja strune in jih s tem posledično odvrača od jagod. Pri pridelavi krompirja se je kot privabilni posevek zelo dobro obnesel grah. Po navedbah nekaterih raziskovalcev strune privlačijo sladkorji, ki se izločajo iz korenin graha. Zato je priporočena setev graha približno dva tedna pred pobiranjem krompirja, ko gomolji krompirja že prenehajo z rastjo in izločanjem CO2. Strune se namreč gibljejo v smeri povečane koncentracije CO2, ki jim obeta sočno hrano. Vaba za strune Različne vabe Na najbolj učinkovit in naraven (vendar ne nujno najlažji) način zmanjšujemo strune z lovljenjem na krompir ali jabolka. Ličinke pokalic privabijo olupljeni plodovi, ki izločajo CO2. Za vabo lahko uporabimo tudi lončke, napolnjene z nakaljenim žitom. V zemljo zakopljemo manjše cvetlične lončke, v katerih se plasti netretirane pšenice ali ječmena izmenjujejo s plastjo vermikulita (zadržuje vlago), za zadnji sloj pa uporabimo zemljo. Tako napolnjen lonček pokrijemo s cvetličnim podstavkom. Vabe zakopljemo v tla in jih čez dva dni skupaj s škodljivci izkopljemo. Postopek ponavljamo dlje časa in več let, kot rezultat našega truda pa bomo imeli vrt brez škodljivca. Besedilo: Melita Štrukelj Fotografije: Arhiv KIS

Kako ugotovimo, da je cvetove sadnega drevja prizadel mraz? S škarjami prerežemo cvet na polovico po dolžini in če je plodnica porjavela, je cvet uničen. Vedeti pa moramo, da v sadovnjaku nekatera drevesa mraz prizadene bolj, druga manj, tudi na enem drevesu je stanje po zmrzali zelo različno in celo v socvetju posamezni cvetovi niso enako močno prizadeti. Na vrhu drevesa posledice pozebe navado niso tako hude kot spodaj, ker je temperatura bliže tlom nižja kot na vrhu. Če pogledamo socvetje, pa lahko ugotovimo, da pri jablani in hruški zacveti najprej glavni cvet. Ta da najlepši plod, vendar pa je tudi večja verjetnost, da bo pomrznil. Čeprav smo po mrzli spomladanski noči zelo razočarani in zaskrbljeni, zagotovo ne bomo izgubili vsega pridelka, zagotavlja vodja sadnega nasada Kmetijskega inštituta Slovenije na Brdu pri Lukovici, Roman Mavec. Nekaj bo prav gotovo ostalo, zato lahko z ukrepi, ki sledijo cvetenju, nemoteno nadaljujemo. Cvetovi, ki so pomrznili, bodo hitro odpadli, ostali pa se bodo začeli razvijati v plodiče. Ko so velikosti oreha, jih razredčimo. Če je plodov zaradi pozebe malo, potem to ni smiselno, sicer pa redčimo na en plod v skupini. Ta bo imel dovolj prostora za razvoj in obarvanje, poleg tega bo kar za 30 odstotkov manj možnosti, da plod napade jabolčni zavijač, ker ima ta škodljivec najraje gnečo plodov. Od kopren do oroševanja Ob skrajnih priložnostih, kot je pozeba, se vprašajmo, kaj lahko sami naredimo za to, da naša sadna drevesa mraz čim manj prizadene. Pri spomladanskih nočnih ohladitvah navadno odločajo malenkosti; v kateri fazi je cvet v usodni noči ter kako nizka je takrat temperatura, odločajo lahko desetinke stopinje. Če imamo posamezna drevesa, jih lahko pred nočjo, ko so napovedane nizke temperature, prekrijemo z nekaj plastmi koprene. Drevesa pa niso občutljiva za mraz le v času cvetenja, ampak tudi pozneje, ko se razvijajo plodovi (seveda je konec aprila in v začetku maja vse manj možnosti za močno nočno ohladitev). Marsikdo meni, da je sadno drevo za nizke temperature najbolj občutljivo v času cvetenja, a ni tako, pravi Roman Mavec iz Kmetijskega inštituta Slovenije. Ko se tvorijo plodiči, je drevo še bolj občutljivo, saj je prilagojeno naravi, ki se takrat greje in vsako odstopanje povzroči večji stres. Včasih so pred mrzlimi nočmi v sadovnjakih zakurili nekaj kresov in z dimom dvigovali temperaturo. Ker vemo, da so najbolj mrzle jasne noči tik preden vzide sonce, je ta ukrep smiseln, saj z dimom ustvarimo umetno oblačnost. Seveda pazimo, da ne piha, da ni presuho in da s tem ne motimo sosedov. Zelo prefinjeno in učinkovito pa je oroševanje dreves v mrzli noči. Ta ukrep s pridom izkoriščajo na Južnem Tirolskem. Ko je temperatura še nad lediščem (1-2 C), začnejo oroševati in orošujejo celo noč, dokler se zjutraj temperatura spet ne dvigne nad ledišče. Okoli cvetov se naredi tri do štiri centimetre debel sloj ledu. Led ščiti cvet, saj se z dodajanjem nove vode topi in tako oddaja toploto. Edina, a zelo velika slabost tega ukrepa je velika poraba vode. Po tako suhi zimi, kot je bila letošnja, so imeli s tem težave tudi italijanski sadjarji. Zgodnja rez pospeši cvetenje Z določenimi ukrepi pa lahko prispevamo tudi k poznejšemu cvetenju drevja, včasih je namreč odločilen ravno en dan. Če smo bili v lepem vremenu to pomlad preveč pridni in se s škarjami zavihteli na drevo že januarja ali februarja, je rastlina pognala prej in tudi kakšen dan prej zacvetela. Če bi rezali v prvi polovici marca, kot priporoča strokovnjak Mavec, bi bilo manj možnosti za pozebo. Poznejše prebujanje dreves dosežemo tudi z beljenjem debel, ki preprečuje prehitro segrevanje skorje spomladi in posledično zgodnje brstenje rastline. Pri skrajnih dogodkih, kot je spomladanska pozeba pridejo vsi ti ukrepi še kako prav. Besedilo in fotografije: Marjeta Hrovatin