Od dvanajst znanih vrst pravih kostanjev, ki so razširjeni v zmernih predelih severne poloble, je pravi ali domači kostanj pri nas in v Evropi edina samonikla in hkrati ena najpomembnejših  medovitih drevesnih vrst naših gozdov. Med posameznimi osebki so nekateri pravi orjaki, na primer Gašperjev kostanj na Močilnem pri Radečah. S svojim obsegom  v prsni višini 1. 057 centimetrov je drugo najdebelejše drevo v Sloveniji, takoj za Najevsko lipo.

Kostanj lahko dočaka visoko starost, celo več kot dva tisoč let. Dobro uspeva na kislih, globokih in zmerno vlažnih, s kalijem bogatih tleh, ter v zavetnih, sončnih legah na nadmorskih višinah med 300 in 700 metri. Pri nas imamo dve večji območji razširjenosti: jedro celinskega območja je Posavje s središčem v Litiji, od koder se je razširil v Haloze, Slovenske gorice, na Goričko in celo na Gorenjsko ter v Belo Krajino. Drugo, manjše območje pa je ob spodnjem toku reke Soče, od koder se je razširil čez Kras na Brkine in v Istro. Les je podoben hrastovemu in vsestransko uporaben v gradbeništvu, sodarstvu, za drogove, železniške pragove, vinogradniško kolje in kurjavo ter v proizvodnji tanina. Plodovi so užitni, zlast pa so cenjeni tisti z gojenih sort, ki imajo debelejše plodove. Med njimi je najbolj znan laški kostanj ali maroni (C. sativa var. marrone) …

Več o kostanju, njegovih lastnostih in težavah si preberite v julijski številki revije Moj mali svet!