Fuksije je leta 1695 leta odkril Charles Plumier v Srednji Ameriki na otoku Santo Domingo na Haitiju. Poimenovali so jih po berlinskem botaniku Fuchsu, v Evropo pa so prve prinesli šele pred dobrimi 130 leti. Rod fuksij združuje sto vrst, vendar so čiste vrste v vrtnarski vzgoji redke. Ocenjujejo, da so žlahtnitelji vzgojili že osem do deset tisoč sort, od teh vrtnarji gojijo le majhen delež.

Fuksije za sončne lege

Fuksije so doma v vlažnih gozdovih Srednje in Južne Amerike, zahodne Indije, Nove Zelandije in Tahitija. Uspevajo pa tudi do tri tisoč metrov visoko v andskem gorovju in v Kordiljerah. Večina fuksij zato potrebuje zavetno, deloma senčno rastišče. Tokrat želim predstaviti tiste bisere, ki odlično prenašajo sončne lege. Morda še vse premalo poznamo koralne, pisanolistne in škrlatne fuksije.

Grozdastocvetne ali koralne fuksije

Grozdastocvetne ali koralne fuksije, ki izhajajo iz vrste Fuchsia triphylla, odlikujejo temno rdečkasto zeleni in po spodnji strani škrlatni listi. Vse poletje se v klasastih socvetjih neutrudno razvijajo ozki in dolgocevasti rdečkasto oranžni cvetovi z majhnimi čašnimi in venčnimi listi.

Pisanolistne fuksije

Tudi pisanolistne fuksije izžarevajo poseben čar. Sorta golden marinka in zlatorumene liste, sorta autumnale rdečkastorjave, sorta tom west pa mlade liste, ki so rahlo rožnati, pozneje pa se obarvajo sivo belo. Pri vseh pisanolistnih fuksijah so bistveni listi, cvetovi so neznatni, enojni, rdeče obarvani.

Škrlatne fuksije

Škrlatna fuksija Fuchsia magellanica se divje razrašča v Argentini in na jugu Čila. Številni filigransko majhni cvetovi imajo rdeče čašne liste, venčni pa so škrlatni. V višino in širino lahko zraste dobra dva metra. Ta vrsta tudi pri nas preživi zimo na prostem, poganjke pred snegom porežemo do tal, mlajše rastline pa zavarujemo s smrečjem ali listjem. Sorta alba ima zelo bledo rožnate cvetove, zvrst discolor pa odlikujejo pisani listi.

Rastline lahko doživijo visoko starost, tudi več desetletij.

Prav vse sončne fuksije bogato cvetijo do pozne jeseni, odporne so proti pršici, ki poleg rastlinjakove ščitaste uši predstavlja največjo nadlogo pri gojenju standardnih lepotic v krilcih.